- Pazita, da vajina nesoglasja ne presežejo meja in da ne prerastejo v prepir vseh razsežnosti in to pred otrokom, ki bo sklepal, da je on krivec tega prepira - počutil se bo krivega (majhna nesoglasja in usklajevanja seveda ne gre reševati drugače kot na licu mesta).
- Najprej se morata starša o ključnih pravilih pogovoriti, uskladiti in jih dosledno upoštevati. Pri manj pomembnih, se lahko odločata glede na okoliščine.
- Prav tako moramo upoštevati dejstvo, da oba starša nista ena oseba, imata drugačne vzgojne prijeme, zato vsekakor razmislite o svojih zahtevah, ali so smiselne ali gre le za vaš “ego” - dopuščanje možnosti pogajanja in argumentiranja mu lahko koristi tudi v kasnejšem življenju. Otrok nima občutka, da je povsem nemočen pri usmerjanju svojega življenja, prav tako dobi zavedanje, da je pomemben član družine, v kateri je večina odločitev skupnih, so pa tudi takšne, o katerih se ne razpravlja.
- Če v neki situaciji niste prepričani, kako ravnati ali kaj o tem misli partner, si vzemite čas za premislek in to otroku tudi povejte - otroku ni potrebno vedno odgovoriti takoj.