Vzgoja pomeni seznaniti otroka z vrednotami, spodbujati razvoj moralnosti in osebnosti. To se kaže v sposobnosti komuniciranja, pripravljenosti skupnega iskanja rešitev v konfliktnih situacijah, predvidevanju posledic svojih dejanj (razvoj  odgovornosti).

Na kratko, vzgoja

• je intencionalna (namerna zavestna dejavnost, cilj je ustvariti odgovornega posameznika)
• je odnosna in medosebna (drug na drugega vplivamo, pri čemer mora vzgojitelj oz. starš paziti na etičnost, saj je v poziciji človeka, ki vé več)
• spodbuja otrokovo aktivnost (upoštevati moramo, da je vsak otrok individualno bitje in poznati metode, pristope učenja ter se zavedati, da ni vsak pristop primeren za vsakega otroka; naloga starša je, da otroku pomaga, da sam postane aktiven - s tem pa spodbujanje njegovo izražanje zanimanj, motivov)
• je odvisna od družbenega konteksta (to je dobro upoštevati, kadar prihajamo v stik z otroki, ki prihajajo iz različnih družbenih okolij).

Represivni ali avtoritarni

Zagovorniki avtoritarnega vzgojnega stila izhajajo iz prepričanja, da lahko dosežejo želeno vedenje preko nepopustljivosti glede vnaprej postavljenih pravil, kaznovanjem in nagrajevanjem. Poudarja negativna vzgojna sredstva (prepovedi, omejitve, nadzorovanje, utesnjevanje, prepričevanje) z namenom, da bi odpravil otrokove napake. Komunikacija je enosmerna: otrok je potisnjen v vlogo, ki sprejema, vzgojitelj (starš) pa vlada, daje. 

»Represivni vzgojni stil je značilen za patriarhalni tip družinske vzgoje in za vse tiste vzgojne koncepte, ki temeljijo na predpostavki, da je osnovna naloga vzgoje na otroka prenesti moralna pravila, norme, vrednote in načine vedenja, ki so uveljavljena v družbi...« (Peček, Čuk in Lesar, 2009, str. 135) Rezultat je poslušen, vdan posameznik. Tako se otrok nauči, da neprimerno vedenje zatre, ker se boji kazni (odpravi ga pa ne), “uboga” zaradi strahu pred kaznijo (na tak način ne moremo razvijati otrokovega moralnega vrednostnega sistema), pogosto zasovraži “kaznovalca”, otrok se nauči, kaj ni želeno, ne pa tudi, kaj je zaželeno in primerno. Nenazadnje otroke s tem učimo, da se problemi rešujejo z močjo - tisti, ki je močnejši, nadvlada šibkejšega.

Permisivni 

Prevladujejo pozitivni vzgojni vplivi (ljubezen, skrb za razvoj, upoštevanje otrokovih potreb), rezultat naj bi bil srečen, samostojen, ustvarjalen posameznik). To staršem ne uspeva, kajti svoje avtoritete ne uveljavljajo, kot bi jo morali, posledično pa so otroci tisti, ki usmerjajo starše. Starši pravilnih zahtev svojim otrokom ne postavljajo jasno in odločno, zaznati je črno-bele reakcije, kar pomeni, da za enako dejanje enkrat odreagirajo agresivno, drugič pa sprejemajoče. Otroci, ki so vzgajani na ta način, se kot odrasli izogibajo mnogim težavam. Pomembno jim je, da zadovoljijo vsako svojo željo in od ostalih pričakujejo, da se jim bodo prilagodili. Če jim to ne uspe, postanejo neobvladljivi in izsiljevalni do lastnih staršev ali drugih pomembnih oseb. Ker jim starši tega niso omogočili, ne razvijejo občutka odgovornosti in samostojnosti, ampak razvijejo občutek krivde, tesnobe in negotovosti.  

Avtoritativni 

Ta vzgojni stil se je pojavil v zadnjih letih, da bi presegel slabosti represivnega in permisivnega vzgojnega stila. V ospredju je upoštevanje otrokovega mnenja, njegove individualne narave in razvojnih potreb. Cilj avtoritativne vzgoje je podpiranje otrokovih močnih področij, ki obsegajo razvoj moralnega razsojanja. Pomembno je, da se ne graja otrokove osebnosti, ampak njegovo vedenje. Nujna sta disciplina in kaznovanje. Disciplina mora biti prisotna od otrokovega rojstva dalje, da se otrok podredi moralnim pravilom, vendar je potrebno dopuščati določeno mero svobode. Kazen mora biti usmerjena na vedenje in mora krepiti otrokov občutek odgovornosti, pravičnosti in reda. Družina je pri tem vzgojnem stilu prožna, posameznik pa je samostojna in odgovorna oseba. Starši otroka razumejo, ga spoštujejo in so mu za zgled. Avtoritativni vzgojni stil spodbuja odgovorno in samostojno odločanje, postopno zmanjšuje odvisnost od staršev, uči sprejemanja kompromisov, spoštovanja drugih in samoobvladovanja.

V zvezi s tem je nekaj vprašanj: Kakšne naj bi bila avtoriteta? Ali je pojem avtoriteta združljiv s pojmom demokracija, dogovarjanje?

Pomen avtoritete za otroka

Težnja po odpravljanju avtoritete se pojavlja že zelo dolgo, ker naj bi avtoriteta omejevala otrokov razvoj. V določeni fazi razvoja človeštva so bile kritike proti avtoriteti vzgoje upravičene, a so pozabile, da je avtoriteta tudi nekaj pozitivnega.

Avtoritete v vzgoji ne smemo odpraviti, če želimo pri posamezniku doseči avtonomijo in svobodo. Mati predstavlja otroku avtoriteto, če to želi ali ne. Avtoriteta je torej v določenih obdobjih potrebna, otrok želi avtoriteto, želi povratno informacijo za občutek varnosti in zaupanja. Zato avtoriteta ni negativna, otrok jo nujno potrebuje za ustrezen razvoj. 

Poznamo različne vrste avtoritete:

Pozicijska avtoriteta: izvira iz položaja, na primer pozicije učitelja. 

Karizmatična avtoriteta: izvira iz osebnostnih kvalitet.

Notranja avtoriteta: ki je povezana z delom osebnosti, v katerega se zapisujejo moralne norme (lahko bi rekli tudi vest).

Zunanja avtoriteta: izvira iz socialnega okolja osebe,

Anonimna avtoriteta: lahko ji rečemo tudi manipulacija, saj gre za prikrito vplivanje na otroka.

Iracionalna: izvira iz oblasti nad ljudmi in se kaže kot ponotranjena avtoriteta.

Avtoriteta je tako imenovana moč, ki jo potrebuje vzgojitelj, da bi vodil otrokov razvoj v želeni smeri. Gre za posebno obliko pedagoškega odnosa. Avtoriteta je nujna pri vzgoji, moramo pa se zavedati njenega razpona, saj lahko preraste tudi v manipulacijo ali indoktrinacijo - vsiljevanje moralnih vrednot otroku.

Viri:

• Arnuš, S. (2010). Avtoriteta v vzgoji in postavljanje mej. Pridobljeno s https://dk.um.si/Dokument.php?id=12708
• Peček, M. (2009). Moč vzgoje: sodobna vprašanja teorije vzgoje. Ljubljana: Tehnična založba Slovenije.
• Verbič, L. (2013). Vzgojni stili in odnosi v družini. Pridobljeno s http://pefprints.pef.uni-lj.si/1877/1/DIPLOMSKO_DELO.pdf