Živimo v času, v katerem je digitalizacija prisotna na vsakem koraku. Večino komunikacije žal poteka preko elektronskega medija, bodisi preko pametnega telefona bodisi preko računalnika. Poplava družabnih omrežij nas kar kliče k uporabi elektronskega medija. Ves čas se bojimo, da bomo kaj zamudili, kaj izpustili in to nas sili v nenehno komunikacijo preko elektronskega medija.
Mi odrasli smo zgled našim najmlajšim, ki podobno kot odrasli, hrepenijo po elektronski tehnologiji in to že skoraj leto dni stari otroci. Veliko odraslim/staršem je v ponos, ko njihov naraščaj veselo »surfa« po pametnem telefonu. Mislijo, kako pameten je njihov otrok, ker obvlada pametni telefon ali tablični računalnik – vendar je ta misel lahko zelo varljiva. Obvladovanje pametnega telefona ali tabličnega računalnika ni zahtevna miselna operacija. Otrok z obvladovanjem naprave izkazuje izključno poznavanje korakov do želene elektronske vsebine. Zaplete pa se pri praktičnih nalogah, povezanimi z resničnim življenjem, ko mora otrok rešiti enostaven problem, razmisliti, počakati ali vztrajati.
Možgani pri uporabi elektronskih medijev potrebujejo vedno več dražljajev, saj zaslon ne nudi žive slike, otrok pa lahko postane odvisen. Otroci so vedno manj družabni in postajajo preobčutljivi na določene življenjske situacije, saj živijo v neresničnem virtualnem svetu. Razvijejo lahko celo motnje v duševnem zdravju. Možgani se najbolj intenzivno razvijajo v prvih letih življenja, zato so v tem času najbolj občutljivi za vtise. Otroška telesa ne prenesejo vseh zunanjih dražljajev, zato lahko razvijejo hiperaktivnost, histerijo in (psiho) somatske bolezni. Nemški strokovnjak Manfred Spitzer opozarja na nove oblike epilepsije, otroškega diabetesa, raka, motnje učenja in pozornosti. Omenjeni strokovnjak opozarja, da so možgani današnjih otrok močno razdraženi od množice vtisov, ki so jim otroci izpostavljeni. Ves čas se mora nekaj dogajati, ves čas so otroci usmerjeni in otroci nimajo miru. veliko otrok žal ni več sposobnih izvajati samostojne igre. Igra pa je otrokova osnovna potreba, ki ni zadovoljena. Če se otrok ne bo igral, ne bo mogel razviti domišljije in svojih intelektualnih sposobnosti. Za otrokov razvoj je izrednega pomena predšolsko obdobje, saj je to obdobje temelj otrokovega telesnega, duševnega, socialnega in jezikovno – govornega področja.
K popolnejšemu otrokovemu razvoju pripomoremo tudi s prebiranjem pravljic. Priporočljivo je, da otroku beremo isto pravljico več tednov oziroma večkrat, saj bo tako otrok pravljico ponotranjil, našel bo podobnosti z junakom, tako bo razreševal konflikte in iskal rešitve. Otrok si ob poslušanju pravljice ustvarja svoje notranje slike, razvija domišljijo. Ob gledanju televizije mu je to onemogočeno, saj se slika zelo hitro menja. Otrok potrebuje živo sliko, saj se tako uči o svetu in to mu omogoča prvi stik z okoljem.
V zadnjem obdobju je zelo velik porast nekemične odvisnosti od elektronskih naprav (pametnih telefonov, računalnikov). Na takšno odvisnost nas opozarja psihoterapevt Miha Kramli, ki pravi, da se nekemična zasvojenost začne že v zibelki, ko namesto zvončkov, vrtiljakov, metuljčkov in čebelic nad zibelko obešamo monitorčke, ki oddajajo intenzivne zvoke. Tako otroka v zibelki naravnavamo na intenzivnost. Še predno otrok shodi, mu damo elektronsko igračko. Pri teh otroških igračah, ko otrok pritisne na gumb in zakikirika petelinček, laja kuža, muka krava … Takrat otrok sledi tem zvokom. A v tej elektronski igrački so skriti vsi psihološki triki, saj ta njegove možgane nagrajuje. Torej, ko otrok ponovno pritisne na gumb, da zariga osliček, to ni iz njegovega spomina, kam mora pritisniti, niti to ni njegov premislek, ampak on samo sledi ugodju. Otroka počasi usmerjamo, da deluje po ugodju, ne po premisleku.
Nekaj misli psihoterapevta Mihe Kramlija:
In potem imamo dvoletnega, triletnega otroka, ki reče mamici: »Ne bom jedel, če mi izključiš monitorček na jedilni mizici.« Tako se je tu zgodilo nekaj, kar se ne bi smelo zgoditi. Dve, triletnemu otroku damo močnejše dražljaje kot je hrana. Zdaj pa se zamislite, hrana je osnova, je temelj preživetja. Mi pa mu pri dveh, treh letih damo močnejše dražljaje, kot je hrana. Kakšne dražljaje bo potreboval, ko bo odrasel, da bo lahko delal osnovne stvari, če je že kot dvoletnik navajen, da ob tako temeljni stvari kot je hrana, potrebuje spodbude in dražljaje. Seveda imamo danes že tudi kahlice, kjer so namontirani monitorčki in on ne more lulati in kakati, če nima vključenega monitorčka. Torej kot vidite, smo od zibelke do kahlice prišli do tega, da otrok lahko sproščeno počne osnovne stvari samo, če ima vključen monitorček. Če ni vključen, ne more funkcionirati.
Tako že majhnemu otroku možgane sprogramiramo na intenzivnost. Potem ga pri petih, sedmih letih peljemo v naravo, da se bo nadihal svežega zraka. Toda ko pridemo v naravo, on hitro naredi sceno, nemir, da »spokamo« stvari in gremo potem takoj domov. Ko pridemo domov, on takoj vključi monitorček in se pomiri. Pomiri se, ker so se možgani povezali z virom intenzivnosti, na katerega so navajeni. V naravi mu postane dolgčas, ker v njej ni te intenzivnosti. V naravi ne sreča te polnosti kot na monitorčku, zato postane nemiren in se slabo počuti.
Tako smo otroke usmerili, da navdihov, pomiritve in fizične kondicije ne pridobivajo v naravi, ampak preko monitorčka. Mi smo še generacija, ko znamo gledati sončni vzhod, zahod, ter ob tem nekaj doživljamo. Da čutimo potrebo po tem, da gremo, ko smo utrujeni, v gozd, dihamo kisik in gledamo zelenje. Zdaj imamo pa generacijo ljudi, ki to doživlja preko monitorčka.
Odrasli/starši pa smo zgled našim najmlajšim, zato pazljivo z elektronskimi mediji.
- Otroci se učijo na ravni izkušenj. Pri prekomerni uporabi elektronskih medijev pa lahko nastane težava, predvsem pri učenju socialnih veščin in sicer se jih uči na neustrezni način. Namreč starši, ki sami pogosto uporabljajo elektronske medije, so fizično sicer prisotni pri otroku, mentalno in čustveno pa ne.
- Pomembno je, da se zavedamo, da smo otrokom zgled, in če nas vidijo neprestano na telefonih in podobno, potem razumejo, da je to v redu in da se “tako dela”. Ne smemo pozabiti, da moramo biti našim otrokom vedno zgled.
- Ker imajo elektronski mediji tako veliko senzorno stimulacijo, otroci raje namenijo čas njim, namesto da bi se družili z vrstniki, kar prav tako vpliva na socialni razvoj otrok.
- Hkrati pomenijo izkušnje otroka tudi neko rutino za nadaljnje življenje, na primer, v kolikor damo otroku v restavraciji telefon ob hrani, potem bo to okolje vedno povezal s telefonom.
Viri: