Kako se trma pojavi? 

Trma je lahko delno gensko prenešena, lahko pa je tudi privzgojena z napačnimi pristopi, kar se zgodi, ko na več dogodkov odreagiramo napačno. Pojavi se med 2. in 4. letom starosti (odvisno od socialnega dozorevanja, ponavadi punčke prej) in lahko traja še v najstniško dobo. Cilj trme je največkrat pridobiti si starševsko pozornost - torej mu jo dajte, ampak na primeren način.

Kje se kaže trma?

Velika preobčutljivost na (nenadno) spremembo. Spremembe občutijo kot grožnjo, čeprav ima lahko zanje tudi prijetne posledice.

Značilnosti (kaj je odločno in kaj trmasto vedenje?)

Kako lahko starši nevede spodbudijo trmo - nekaj primerov napačnih pristopov do otrok:

Nekateri 2- in 3-letniki npr. znajo gledati po tablici in zagnati risanko, lulajo pa še v hlače. Dajanje mobitela, tablice v otroške roke v zameno za “košček miru” ali kot “spodbuda”, da gre 5-letnik na stranišče, je kontraproduktivno. Kadar otrokom ne damo povratne informacije, ne bo razvil občutka, kaj je prav in kaj narobe. Soočenje s frustracijo je del odraščanja - otroku želimo vse najboljše, a ga ne smemo oropati za raznovrstne izkušnje. Otroku omogočimo, da si sam ustvarja socialno mrežo, ne mešamo se (“ukrepamo”)  nenehno v situacije, saj bo sicer težko razvil socialne veščine. Otroka letom primerno navajamo na njegov del odgovornosti in ga na tak način tudi aktivno vpeljemo v gospodinjske obveznosti, s tem postane enakopraven del družine in se bo kasneje lažje integriral v širše socialno okolje (npr. v razred).

Kaj sproži trmast odziv?

Otrok je lahko naveličan (zanj se premalo dogaja, dolgočasi se, s sitnarjenjem želi spremembo, npr., ko ste v trgovini, naj vam pomaga najti špagete), lačen, utrujen, izčrpan (premalo spanca npr.), ali pa je zanj preveč impulzov iz okolice (prevelika izbira povzroči pri otrocih stisko), lahko je preveč vóden (ima premalo možnosti soodločanja - začnite ga vključevati v načrtovanje: kaj bo delal, o čem bo odločal, kakšni bodo rezultati njegovega truda, npr. varčevanje denarja. Otrok se postopoma uči, da zapravlja svoj denar za njemu pomembne stvari, ostalim stvarem se mora odpovedati. Tako bo dojel, da rezultat njegovega truda ni vztrajanje staršev ali delo staršev namesto njega, ampak rezultat njegovih dejanj – na tak način bo upravičeno ponosen na svoj izdelek. Zrasla mu bo tudi samozavest.

Kako preprečiti trmasto vedenje?

S postavljanjem strukture prostora, časa, zahtev, navajanjem na spremembe.

To otroku pomaga, da se orientira in postane aktiven ter je pripravljen na sodelovanje. Daje mu občutek smisla in varnosti. Za otroke je svet poln novosti, občutek za strukturo razvijajo z doživljanjem. Več strukture pomeni manj kaosa. Življenje postaja predvidljivo: kdaj se jé, pomiva posodo, kdaj je čas za igro, kdaj za resno delo.

- določite prostor in obrede:  mesto za mirne dejavnosti, kotiček, kamor se otrok lahko zateče, ko je vznemirjen, žalosten, lahko je to soba, ali pa kak kotiček v njej, velika igrača za objemanje, naslonjač ipd. Mesto za igranje (z igračami), mesto za higieno (kopalnica). Obred je recimo igranje s plavajočimi igračkami v banji (določimo, kdaj se obred izvaja, npr. ob četrtkih zvečer)

- struktura časa: pomaga otroku ustvariti varen prostor. Npr. če po spanju v vrtcu pridejo starši ponj, se otrok tako ne boji zaspat, ker ve, da starš pride ponj. Otrok lažje počaka na neko dejavnost, saj ve, da se bo ta zgodila.

- struktura  zahtev: otrokove obveznosti morajo biti jasne in očitne. Npr. naredite razpored, ki visi na vidnem mestu, kjer otrok sam odkljuka naloge, ki jih je že opravil oz. pogleda na urnik, kaj se mora narediti za določen dan: npr. odnese smeti vsak torek, po vsakem obedu, pospravi svoj krožnik in pribor z mize in jih položi v korito. Zahteve naj bodo jasne. Bodite kreativni, lahko prilepite sličice, kaj narišete, imate magnetne kartice z opravili ob tabeli in jih otrok prestavi namesto da nariše kljukico.

Otroku taka razporeditev obvez predstavlja pot za samostojnost in neodvisnost, počuti se »velikega«. Naloga starša pa je, da te kljukice opazi in jih komentira z izjavo: Super, za danes so stvari opravljene.

-soočenje s spremembami: zelo pomembno je, da otrok ve, da spremembe pridejo. Pri navajanju na spremembe mu je lahko v pomoč tabela z obvezami. Spremembe izrečete karseda nevtralno, kot poved, ne kot očitek: npr. Ko bo kosilo skuhano, pospraviš tablico/telefon, pripraviš mizo, krožnike, pribor. Po večerji pobereš umazano posodo in jo zložiš v pomivalni stroj. Nato imaš pol ure prostega časa. Ko je večerja skuhana in otrok še ni v kuhinji, ga spodbudite z vprašanjem (ne z obtoževanjem): Večerja je nared, kaj moraš storiti? Na tak način otroka navajamo na samostojnost in da obveze integrira v svoj sistem razmišljanja, po domače da uporablja možgane, ne da ga starši opominjajo, kaj mora storiti.

Kaj se lahko zgodi, če sprememb/urnika ne napovemo? Otrok se nam lahko upre.

Nasveti za bolj kvaliteten odnos starš-otrok:

Otroci, še posebno predšolski, se največ naučijo s posnemanjem, zato bodite v pogovorih med sabo, do njih spoštljivi, ne preklinjajte, razvijajte sposobnost poslušanja, ne skačite si v besedo. Dobro je:

• poznati razvojne faze, da ne pride do napačnih interpretacij,
• postaviti strukture v vsakdan otroka,
• postavljati meje otroku (otrok naj se vam ne smili, na neprimerno obnašanje se odzovite takoj) - če se ne drži mej, sledijo ukrepi, začnete z opozorilom, naslednjič naj sledi posledica, 
• da ste pravični  in dosledni,
• graditi avtoriteto: mama izreče prepoved, oče ukrepa/kaznuje, oče otroku privzgoji vest
• da odnos z otrokom gradite tako, da se iskreno zanimate za stvari, ki so otroku pomembne.

Vir:

Juhant, M. (2019). Trma. Mavčiče: Čmrlj, komuniciranje in ustvarjalnost.