Ločitev je velikokrat bolj stresna in travmatična za otroke kot za starše. Starši se največkrat niti ne zavedajo, da otroci ločitev dojemajo in doživljajo drugače. Najbolj očitno prizorišče za razkrivanje svojih čutenj ob ločitvi je šola, vrtec, obšolske dejavnosti. Velikokrat je otroški način izražanja stiske in bolečine neverbalen, preko vedenja, na kar moramo bit posebej pozorni in na to znati odreagirati (Gostečnik, 2018).
Zelo pomembno je, da damo otrokom vedeti, da jih bomo imeli radi ne glede na vse. Pozorni moramo biti na vsa njihova vprašanja. Za njimi se lahko skriva čisto drugačno sporočilo oz. veliko več kot je videti na prvi pogled. Med vrsticami nas lahko sprašujejo, ali jih bomo imeli po ločitvi še vedno radi. V primeru, da smo si našli novega partnerja, je to še toliko bolj občutljivo vprašanje. Za njihovimi odgovori, češ da ni tako grozno, da jih to že dolgočasi, se lahko skriva varovalo pred bolečino. Za otroke je lahko preveč boleče, da bi o tem razpravljali ali govorili. Zato je zelo pomembno, da smo kot starši na to izredno pozorni (Pedro-Caroroll, 2010, v Gostenčnik, 2018).
Prvi pogovor z otroki je ključen in je osnova vsem nadaljnjim. Zelo pomembno je, da otrokom povemo vse za njih pomembne informacije, da jih ne pustimo v negotovosti (McGhee, 2015, v Lesjak, 2018). Podgorškova (2018) piše, kako pomembno je, da sta se starša sposobna usesti skupaj z otrokom v varnem in umirjenem okolju ter mu na umirjen in spoštljiv način razložiti, da jima njuno razmerje ne prinaša več zadovoljstva, ki si ga želita v življenju. Seveda je način razlage zelo odvisen od starosti otroka.
Najhuje je, če se otroci znajdejo v vojni za skrbništvom. Starša se o tem večkrat zelo težko dogovorita. Včasih poskušata to urediti na grob ali celo nezakonit način. Starša morata paziti, da se »borba« za otroka ne prevesi v pravo vojno (češ, da se vse to dogaja v imenu ljubezni do otroka), otrok pa tako postane vojni plen. Otrok ponavadi ne razume, kaj se dogaja, je zmeden in prestrašen. Starši s takšnim ravnanjem vse te negativne občutke le še krepijo. Zelo nemoralno je tudi, če eden od staršev poskuša otroka podkupiti, ga ustrahovati ali celo čustveno izsiljevati. Starš mora pri dogovarjanju o skrbništvu zaobiti svojo jezo in vse negativne občutke do partnerja ter ravnati tako, da bo otrok iz nastale situacije deležen najboljšega (Uvodić-Vranić, 2016).
Ganc (2015, v Rijavec Klobučar, 2018) še dodaja, da so za te otroke, ki jih starši uporabijo za medsebojno obračunavanje, posledično pa otrok postane razdvojen med staršema, posledice globoke in dolgotrajne. Haugen (2010, v Rijavec Klobučar, 2018) pa zaključuje, da lahko taka ločitev pri otroku pušča travmatične posledice, saj otrok želi biti lojalen obema staršema. Ko ga starša na nek način prisilita, da izbira med njima, je to zanj zelo boleča in stresna izkušnja.
Podgorškova (2018) ob ločitvi opozarja na naslednje stvari: otroke o ločitvi seznanimo šele takrat, ko smo o ločitvi zares prepričani; pogovor z njimi ne sme biti le petminutni govor, ampak se moramo o tem pogovarjati vsak dan; z otroki ne razpravljajmo o vzrokih in posledicah za ločitev in ne blatimo partnerja; otrokom moramo dati jasno vedeti, da za ločitev niso krivi niti odgovorni; zagotovimo jim, da ločitev ne bo vplivala na naš odnos z njimi, saj bomo vedo njihov starš; ne obljubljamo jim stvari, ki jih ne moremo izpolniti, še manj stvari v imenu partnerja; bodimo pripravljeni na različne reakcije naših otrok. Zelo pomembno je, da se odzivamo na čustvene potrebe otrok, saj se marsikateremu otroku ob taki novici zamajejo tla pod nogami. Zagotoviti jim moramo varnost, stabilnost ter pristni stik. Predvsem se z njimi veliko pogovarjajmo ter razčiščujmo vsakršno dilemo ali njihovo napačno interpretacijo sproti. Prav tako bodimo pozorni na morebitne stiske, strahove, jezo, agresijo, ki bi se morda pojavila ob tem. To lahko omilimo na način, da otrok živi v predvidljivem okolju, torej mu moramo vsako spremembo dovolj hitro in jasno napovedati in ga na to pripraviti.
Bingham (2006, v Lesjak, 2018) navaja nekaj ravnanj, ki so lahko otrokom v pomoč, in sicer pogovor s prijateljem ali sorodnikom, ki je otroku blizu, lahko si najde tudi koga izven družine, na primer učitelja ali svetovalnega delavca. Kogarkoli si izbere, je lahko to zanj razbremenilno, pogovor ga lahko zelo potolaži. Nekaterim pomaga, če o svojih občutkih pišejo ali rišejo. K boljšemu počutju lahko pomagajo tudi razne športne aktivnosti. Zelo pomembno je, da sprejemamo otrokovo počutje in ga spodbujamo, da govori o svojih občutkih. Pri tem ga moramo zbrano poslušati.
McGhee (2015, v Lesjak, 2018) svetuje, da starši zmanjšajo število sprememb v otrokovem življenju takoj po ločitvi, saj je že sama ločitev dovolj veliko breme, s katerim se sooča. Sem spadajo šola, soseska, stiki s člani razširjene družine in prijatelji ter obšolske dejavnosti. Poudarja, da se otroci ob ločitvi soočajo z žalovanjem, saj žalujejo za izgubo zanj pomembne osebe, v določenih primerih pa tudi za izgubo pomembnih vidikov njihovega življena v primeru selitve (poznano okolje, okoliški prijatelji). Pomembno je, da imajo otroci možnost raziskovati svoja čustva, da se naučijo ločevati eno čustvo od drugega, prav tako morajo čutiti, da jim je dovoljeno, da čutijo tako, kot čutijo (Thompson et al., v Melavc, 2017).
Dodič (2016, v Lesjak, 2018) poudarja, da ni dobro, da partnerja ostaja z zvezi le zaradi otrok. Namreč z nesrečo, zagrenjenostjo, sovraštvom in nezadovoljstvom lahko vplivamo na otroke zelo negativno. Le srečni in zadovoljni starši lahko osrečijo tudi svoje otroke.
Ločitve ne smemo jemati kot poraz ali kot dokaz, da je bil odnos napaka. Je le naravna posledica pomanjkanja harmonije pri vsaj enem partnerju. Ločitev ne bi smela biti nekaj, za kar se odločimo, ker smo proti partnerju, temveč se moramo za kaj takega odločiti zase, da bomo po tej odločitvi živeli bolj izpolnjeno in polno življenje (Podgoršek, 2018).
VIRI:
- Gostečnik, C. (2018). Bolečina ločenosti. Ljubljana: Brat Frančišek: Frančiškanski družinski inštitut: Teološka fakulteta.
- Lesjak, V. (2018). Otrokovo doživljanje ločitve staršev.
[Diplomsko delo, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za socialno delo].
Egradiva, fsd. https://egradiva.fsd.uni-lj.si/search/show/2163
- Melavc, K. (2017). Strokovna podpora otrokom ob razvezi ali ločitvi staršev.
[Diplomsko delo, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za socialno delo].
Egradiva, fsd. https://egradiva.fsd.uni-lj.si/search/extshow/1904
- Podgoršek, V. (2018). Ljubezen po ljubezni: vse o razhajanju, pravnih postopkih, otrocih, sostarševanju in odnosu v končanem in novem partnerstvu. Ljubljana: Mladinska knjiga.
- Rijavec Klobučar, N. (2018). Sodobne paradigme raziskovanja izobraževanja in učenja odraslih: Eseji v počastitev jubileja Ane Krajnc. V N. Ličen in M. Mezgec (ur.), Izzivi za odrasle po ločitvi in učenje ob tranziciji (str. 307-320). Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta. https://doi.org/10.4312/9789610601357
- Uvodić-Vranić, L. (2016). Pustolovščina osebne preobrazbe 3, Vojna ali mir – ločeni straši: priročnik za ločene starše, ki imajo radi svoje otroke: enainštirideset primerov iz prakse. Ljubljana: eBeseda.