Hiperaktivnost

Živahen, nemiren, hiperaktiven? To so pojmi, ob katerih se je potrebno malo ustaviti in razmisliti, se vprašati, kaj pomenijo? Je vsak otrok, ki je živahen, tudi hiperaktiven? Morda pa je nemiren otrok hiperaktiven? To so izrazi in vprašanja, ki jih je potrebno že na začetku razjasniti.

Zavedati se je treba, da so vsi otroci kdaj pa kdaj živahni, nemirni, da težko počakajo na vrsto, so raztreseni, pozabljivi, brez orientacije in organizacije. Težko je prepoznati, kdaj je nemirnost del običajnega razvoja in kdaj nakazuje na večje težave in bi lahko bila že znak hiperkinetične motnje.

Živahni otroci so zelo aktivni, dinamični, imajo veliko energije in so ustvarjalni a zaradi tega nimajo večjih težav, so lahko vodljivi, prilagodljivi, priljubljeni in uspešni. Ta njihova živahnost je tako del otrokove osebnosti, je značilnost otrokovega temperamenta in to se kaže v njegovem vsakdanjem življenju, tudi v odraslosti.

Nemirnost predstavlja povečano aktivnost, ki pa se lahko kaže na dva načina, in sicer navzven kot nekontrolirano gibanje – premikanje delov telesa ali pa celega telesa ter navznoter kot neke vrste notranji nemir – napetost, vznemirjenost. Pri večini otrok je občasno opaziti nemirnost. Ta se izrazi v posameznih razvojnih obdobjih (okoli 3. in 5. leta), ob intenzivnem čustvenem doživljanju (mlajši otroci svoje doživljanje izražajo skozi telo bolj intenzivno), ob pomembnih spremembah v otrokovem življenju (rojstvo sorojenca, ločitev, smrt bližnjega, selitev…), lahko je znak zdravstvenih težav, ali pa odziv na preveč popustljivo, nedosledno vzgojo (razvajenost otroka).

Hiperaktivnost pa lahko označimo kot izrazito povečano nemirnost. Te povečane nemirnosti otrok ne more kontrolirati in se je ne zaveda. Kadar je zelo močno izrazita in je moteča za okolico ter se pojavlja pogosto v različnih situacijah in traja dlje časa bi morda lahko to povečano nemirnost opredelili kot hiperkinetično motnjo oziroma kot motnjo pozornosti s hiperaktivnostjo (Rotvejn Pajič, 2011).

Hiperkinetično motnjo se uvršča v skupino vedenjskih in čustvenih motenj. Te se pojavijo že v otroštvu in adolescenci, zanj pa je značilen zgodnji nastanek – v prvih letih življenja, nekje do petega leta, prisotno je pomanjkanje vztrajnosti pri dejavnostih, pri katerih je potrebna kognitivna zavzetost, aktivnosti niso dokončane in je prisotna selitev od ene do druge aktivnosti, značilna je tu dezorganiziranost. Hiperkinetični otroci imajo pogosto še druge motnje, pogosto so impulzivni, nagnjeni so k nezgodam, zaradi kršitev pravil se znajdejo v disciplinskih konfliktih (kršitve niso namerne). Nimajo socialnih zavor v odnosih z odraslimi, med drugimi otroki so manj priljubljeni in s časoma lahko postanejo osamljeni, izolirani. Na splošno je prisotna prizadetost kognitivnih funkcij, pogosti so specifični zaostanki v motoričnem in govornem razvoju, izrazi se disocialno vedenje in nizko samospoštovanje (Kesič Dimic, 2009).

Kiphard (2002) je zasnoval program gibalnega in vedenjskega treninga, ki je namenjen zmanjševanju hiperaktivnega vedenja. Program izhaja iz motopedagogike. Razdeljen je v šest faz. Koliko časa traja posamezna faza je odvisno od posameznika, da izživi in udejanji svoje potrebe do popolnega zasičenja.

Bolj podrobno o hiperaktivnosti in šestih fazah programa gibalnega in vedenjskega treninga si lahko preberete v nadaljevanju.

 

 

Rotvejn Pajič, Mihevc, Belec (2019) opozorijo, da imajo otroci z ADHD (angl. Attention Deficit Hyperactivity Disorder) stalne, intenzivne in vztrajajoče težave na ključnih področjih kot so:

  • prekomerna aktivnost (pretirana brezciljna aktivnost, ki namerna in se je otrok ne zaveda, nemirnost – pozibavanje na stolu, vstajanje, daje glasne neumestne pripombe, moti druge, lahko si tudi stiska pesti, si tiho prepeva, grize svinčnik, se pogovarja s samim seboj),
  • pomanjkljiva pozornost (učenec ne sliši navodil, težko vztraja pri začeti aktivnosti, površnost – pri reševanju nalog naredi veliko napak, bega od ene dejavnosti k drugi, pozablja dogovore in obveznosti),
  • impulzivnost (hitro odzivanje brez razmisleka, brez načrtovanja in predvidevanja posledic, težave v nadziranju in usmerjanju svojega vedenja, v šoli učenec začne prehitro reševati in sklepati, vpada v besedo, ne počaka, hitri izbruhi jeze, besa, v medosebnih odnosih je brez distance in nehote užali).

Šibkosti se kažejo tudi na izvršilnih dejavnostih kot so kognitivne in miselne funkcije, ki posamezniku omogočajo k cilju usmerjeno, kompleksno vedenje. Te vplivajo tudi na prilagajanje na spremembe in zahteve okolja. Zaradi šibkosti izvršilnih funkcij so težave prisotne pri načrtovanju, predvidevanju, oblikovanju ciljev, prepoznavanju določenega problema, samoorganiziranju, samouravnavanju čustev, vedenju, prilagajanju okoliščin.

Da se diagnosticira ADHD, se mora vsaj nekaj simptomov iz teh področij pojaviti že v zgodnjem obdobju, pred sedmim letom starosti, prisotnost simptomov mora biti vsaj v dveh okoljih, npr. v šoli, med vrstniki, doma… ter otroka morajo močno motiti v vsakdanjem življenju.

»ADHD je razvojna motnja, kar pomeni, da se njeni osnovni simptomi praviloma pojavljajo v otroštvu in se pogosto nadaljujejo v obdobju mladostništva, pri nekaterih tudi v odraslosti. Vzroki zanjo niso docela znani. Najverjetneje gre za prepletanje in součinkovanje dednostnih dejavnikov in dejavnikov, ki vplivajo na to, kako se bodo razvijali možgani.« (Rotvejn Pajič, Mihevc, Belec, 2019, str 15). Dednostni dejavniki imajo velik vpliv na nastanek ADHD. Če ima kdo od članov družine to motnjo, je štiri- do desetkrat večje tveganje za razvoj hiperaktivnosti kot v splošni populaciji. Dejavnike tveganja iz okolja pa lahko razvrstimo v tri skupine:

  • pred rojstvom (izpostavljenost kajenju, alkoholu, dogam, okužbe, slabokrvnost, razvojne nepravilnosti možganov…),
  • ob rojstvu (prezgodnji porod, nizka porodna teža, okvara možganov zaradi zapletov),
  • po rojstvu (poškodbe možganov, epilepsija, nepravilno delovanje ščitnice…).

Psihosocialni dejavniki lahko pripomorejo k razvoju pridruženih motenj. Ti dejavniki so stres, čustvena prikrajšanost, revščina, neustrezna vzgoja, zahteve, da se prilagodi okolju, prekomerna uporaba moderne tehnologije… (prav tam).

Kako pa se postavi diagnoza ADHD? Za ustrezno diagnosticiranje se moramo obrniti na strokovne ustanove, kot so zdravstveni domovi, svetovalni centri, pediatrične klinike, psihiatrične in kliničnopsihološke ambulante, kjer poteka diagnostično ocenjevanje, ki je timsko, kar pomeni, da pri tem sodeluje več strokovnjakov. Ti strokovnjaki pa prihajajo predvsem iz področja pediatrije, klinične psihologije, otroške psihiatrije ter specialne pedagogike. Za ustrezno diagnostično ocenjevanje je potreben čas, to je proces, za katerega je potrebnih več srečanj. Ocenjevanje poteka postopno in vključuje več oseb iz otrokovega okolja, npr. prisotni so straši, učitelji, vzgojitelji, svetovalni delavci. Pri ocenjevanju so strokovnjaki in vsi  ostali udeleženci pozorni na otrokova močna področja in ne samo na pomanjkljivosti in težave, kajti močna področja lahko potek obravnave obrnejo v ugodno smer (prav tam).

Rotvejn Pajič (2010) pa nas spomni na dve vrsti napačnih diagnoz, in sicer da lahko napačno hitro sprejmemo diagnozo hiperakinetične motnje, in da spregledamo, da gre za hiperakinetično motnjo. Do hitrega sprejemanja diagnoze hiperkinetične motnje prihaja predvsem zato, ker glavne, ključne težave hiperkinetične motnje značilne tudi za druge vrste motenj, kot npr. pomanjkljiva pozornost je pogosti sindrom tudi pri motnjah razpoloženja in posttravmatski stresni motnji, tudi impulzivnost je pogost sindrom pri depresiji, avtizmu, bipolarni motnji, opozicionalni motnji vedenja in drugih motnjah vedenja. Motnjo pa lahko tudi spregledamo, in sicer zato, ker pri otroku ne opazimo očitne hiperaktivnosti. Pogosto se to dogaja pri dekletih, ker se motnja kaže drugače kot pri fantih. Lahko pa se zakrije z drugimi dejanji kot so vzburjanje pozornosti z raznimi opazkami, smešnicami in motenjem pouka. Do nepravih zaključkov lahko prihaja tudi pri sposobnih posameznikih, ki imajo visoke intelektualne zmožnosti in imajo motnjo v blažji obliki ter tako s svojimi sposobnostmi kompenzirajo nekatere svoje šibkosti.

Na tem mestu je pomembno opozoriti, da se zavedamo, da diagnoze ne moremo postavljati sami!

Najučinkovitejši pristop pomoči je celotni pristop, ki vključuje kombinacijo bioloških, psiholoških, socialnih in pedagoških pristopov.  Pri celostnem pristopu pomoči je pomembno timsko sodelovanje različnih strokovnjakov, ki usklajujejo različne vrste pomoči. Te so usmerjene v vse vidike otrokovega življenja (v otroka, njegovo domače in šolsko okolje, medosebne odnose z drugimi).

Biološki pristop vpliva na delovanje celotnega telesa, še posebno na delovanje možganov. Zdravila so zaradi nevrobioloških osnov hiperkinetične motnje pogosto prva možnost pri izboru pomoči, ta pa se nadgradi s psihološkimi, socialnimi in pedagoškimi pristopi. Zdravila pripomorejo k blažitvi težav s pozornostjo, nemirnostjo, impulzivnostjo … To pa pripomore, da so drugi pristopi bolj učinkoviti.

Psihološki pristopi (psihoedukacija, svetovanje, različne oblike psihoterapije kot so kognitivno-vedenjska, psihodinamska, integrativna, družinska…) pa vplivajo na razumevanje, sprejemanje in doživljanje motnje, kako se z njo spoprijeti in razviti strategije za premagovanje hiperkinetičnih težav. Pristopi so lahko usmerjeni v otroka (razvijanje določenih spretnosti, premagovanje težav), v starše oziroma družino (učenje spoprijemanja s težavami, razvijanje strategij za boljše razumevanje, komunikacija v družini…) in v šolo (seznanitev učiteljev s težavami hiperkinetične motnje, svetovanje za spoprijemanje z njimi…).

Socialni pristop vpliva na bolje funkcioniranje tako doma, v šoli kot tudi med vrstniki. Pristop razvija različne strategije in pristope pri otroku, kot so komunikacija in socialne spretnosti. Vzpodbuja tudi sodelovanje med starši, šolo in drugimi strokovnjaki, vključevanje staršev v podporne skupine, kjer si lahko izmenjajo svoje izkušnje. Prisotna je pomoč pri organizaciji vsakodnevnega življenja in pomoč pri zagotavljanju morebitnih pravic, ki pripadajo otrokom in staršem.

Pedagoški pristop pa vpliva na otrokovo delovanje v šoli in mu pomaga, da je lahko uspešen v skladu s svojimi dejanskimi zmožnostmi. Pomembno je, da je izvajanje vzgojno izobraževalnega procesa prilagojeno, da je učno okolje primerno urejeno in da so prisotne specifične strategije pomoči in podpore.

Poleg uveljavljenih pristopov so prisotne tudi različne podporne in alternativne oblike pomoči (psihomotorična, gibalna terapija, senzorna integracija, akupunktura, manualne terapije, spremembe v prehrani, različni zeliščni pripravki in vitaminski dodatki), ki pomagajo zmanjšati težave s pozornostjo in hiperaktivnostjo. Pomembno je sodelovanje z otrokovim zdravnikom (Rotvejn Pajič, 2011).

Starši otrok za ADHD se morajo spopadati s precej izzivi, za katere pa nekega univerzalnega recepta ni. Lahko pa si starši pomagajo z veliko priporočili. Na začetku je zelo pomembno, da se starši dobro poučijo o naravi ADHD, dobro spoznajo sebe in otroka. Pomembno je zavedanje, da otroka ne moremo kar spremeniti, ampak je potrebno vse moči usmeriti v to, kako shajati z njim. Ohranjati je potrebno dober odnos s svojimi otroki, zato je dobro, da je prisoten smeh, veselje, sprostitev in rituali, paziti je potrebno, da vsakdanje skrbi ne vplivajo na družinsko življenje. Dobro je, da je zunanje okolje strukturirano, tako bo otrok lažje vzpostavil notranjo strukturo, zato je potrebno varno, stabilno, organizirano in predvidljivo družinsko okolje. Pomembni so rituali, pravila, meje ter posledice morebitnega ne upoštevanja le-teh. Manj besed in več dejanj, kajti vzgajamo z dejanji, svojim zgledom, vedenjem. Navodila in usmeritve morajo biti kratka in jasna. Starši lahko veliko pripomorejo k temu, da otroku pomagajo spoznati njegove šibkosti in pomanjkljivostmi ter se v varnem domačem okolju nauči z njimi spoprijemati in v okviru svojih zmožnosti premagovati. Pri otroku je treba odkriti in razviti njegova močna področja, kajti vsak otrok je v nečem dober in uspešen. Poskrbeti je potrebno za zdrav življenjski slog družine (Rotvejn Pajič, Mihevc, 2019).

Opis programa gibalno-vedenjske terapije: 6 faz

Faza 1: Vestibularno-motorične dejavnosti (pripravljalna faza)

  • preproste motorične dejavnosti, ki pri hiperaktivnih otrocih najbolj spodbujajo premalo dejaven vestibularni sistem, katerega aktivirajo dejavnosti, pri katerih se otrok vrti in doživi občutek centrifugalne sile, ta pa pomaga zadovoljiti potrebo po vestibularnih dražljajih;
  • vestibularne stimulacije povečajo centralno živčno aktivnost, kar podobno kot medikamentozno stimuliranje zmanjšuje hiperaktivnost in tako poveča pozornost, budnost;
  • gibalne dejavnosti:
  • hitro spreminjanje prostorskega položaja glave in telesa zaradi sile težnosti – pripomočki kot so deska za vrtenje, obračanje, terapevtske vrtavke, gugalnice, trampolin, viseče naprave za guganje, nihanje in vrtenje;
  • izbira smeri gibanja, gor in dol je možno na kenguru žogi, trampolinu, viseče ali sedeče gugalnice;
  • različne hitre vožnje na rolkah, kar omogoča hitro menjavanje med speljevanjem in zaviranjem;
  • guganje in vrtenje, nihanje sem in tja, uporabimo lahko deske za guganje, gugalni obroč, viseče avtomobilske gume, viseče mreže, ki se jih uporabi za guganje v vse smeri, vrvne lestve, odeja in vrteča deska na tleh, katero odrasla oseba močno zavrti;
  • vrtenje okrog svoje vzdolžne telesne osi lahko izvajamo pri plesu po glasbi, valjenje po strmini navzdol, vrtenje na visečih krogih, gumah, košari, se zavrti in odvrti, skoki na mestu, ko se zavrtimo okoli svoje osi za polovico kroga/obrata ali pa cel krog/obrat, skoki z obračanjem na trampolinu.

Metodično je pomembno, da kolikor je le mogoče prepustimo izbiro in izvajanje vaj otrokom. Pri izvajanju vaj pa ne sme priti do neugodja ali strahu. Pri izvajanju vaj je potrebno pozorno opazovati otrokov obraz in izraz, da pravočasno opazimo vegetativne reakcije (bledica, slabost, potenje) in dejavnost, ob pojavu le teh, prekinemo. Pri hiperaktivnih otrocih traja dolgo časa, da opazimo znake omotice in slabosti, to pa predstavlja prve znake vestibularnega aktiviranja. Na takšen način omogočimo otrokom s hiperaktivnostjo, da svoje potrebe po gibanju ne čutijo kot nekaj slabega in motečega, ampak kot nekaj razbremenilnega in sproščujočega. To pa krepi njihovo prizadeto samozavest in s tem občutijo, da so vredni (Kiphard, 2002).

Slovarček:

vestibuláren -rna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na vestibul: vestibularni prostor / vestibularni del notranjega ušesa / vestibularni aparat ravnotežni organ; vestibularni živec živec, ki povezuje čutne celice za ravnotežje v vestibulu in polkrožnih kanalih z možganskim središčem; ravnotežni živec (Bajc, 1998).

Faza 2: Razvijanje zavornih sil usmerjanje gibanja

  • druga faza se začne, ko se že nekoliko zadovolji potreba po primitivnih gibalnih vzorcih;
  • tekanje naokrog ob spremljavi glasbe, ko glasba preneha, se ustavijo ali se uležejo, počepneje… komur to uspe narediti je pohvaljen – tako dosežemo, da otroci dosežejo zavestno obvladovanje lastnega gibanja;
  • različni načini izvajanja tovrstnih vaj, kot npr. podivjani konji, dirkalni avtomobili… na znak se morajo ustaviti;
  • s kolebnicami in čarobnimi vrvicami na tleh prostora naredimo bolj ali manj ozke poti z odcepi in križišči, po katerih je mogoče hoditi, teči, se rolati, se gibati naprej, nazaj, slalomski tek okoli ovir.

Vaje zaviranja izvajamo postopno, najprej počasi in kasneje vedno hitreje. Otroci morajo biti še spočiti, da so bolj zbrani pri izvajanju zaviranja. Skupina na začetku ne sme biti prevelika, ker se morajo otroci najprej navaditi izogibati posameznim oviram, otroci so eden drugemu ovira, ker se gibljejo v nepredvideni smeri (Kiphard, 2002).

Faza 3: Izboljševanje koncentracije z zaprtimi očmi

  • za kratek čas izključimo vidne dražljaje in s tem spremenimo vedenje hiperaktivnih otrok v pozitivnem smislu;
  • kot vir informacij se uporabi druga čutila, tipalni in slušni čut;
  • najprej uporabimo tipalni čut tako, da najprej prostor in ovire, katero so si pred tem dobro ogledali, zdaj sami pretipajo in prepoznajo s pomočjo rok, kasneje lahko to prenesejo še na predmete, osebe, položaj telesa;
  • vključimo tudi čut za sluh, otrok s pomočjo sluha pride, se priplazi na mesto oddaljenega zvoka, poslušajo od kod prihaja zvok in se mu približujejo, lahko ustvarjamo tudi zvok z različnimi materiali in mora otrok ugotoviti iz katerega materiala je predmet, ki proizvaja določen zvok (lesene palčke, kovinske palice…);
  • pri izvajanju vaj se otroci sami odločijo, ali bodo zaprli ali priprli oči, jim jih prevezali, prisili se je potrebno izogniti.

Čutne izkušnje pozitivno vplivajo na kontrolo vedenja hiperaktivnih otrok. Postanejo veliko bolj mirni in pozorni. Dobro je, da se po gibalno dinamičnih vajah otroci uležejo na tla in zaprejo oči, se sprostijo. Te odmore lahko izkoristimo za krepitev slušne pozornosti, poslušanje prijetne, umirjene glasbe ali poslušanje napete kratke zgodbe (prav tam).

Faza 4: Urjenje vidne pozornosti

  • urjenje vidne pozornosti preko močnih dražljajev in s pomočjo notranje motivacije;
  • vaje optične koncentracije začnemo izvajati po sprostilnem odmoru v miru;
  • razkrivanje več pod odejo skritih predmetov v čim krajšem času, otroci jih vzgojiteljici/vzgojitelju ali učiteljici/učitelju zašepetajo na uho, lahko jih narišejo, ali pa napišejo na list ali tablo;
  • nalogo lahko otrok razloži s pantomimo, otroci so pri tej nalogi zelo pozorni;
  • ali pa otroci za kratek čas zaprejo oči in po ponovnem odprtju prepoznajo spremembo položaja otroka, ki je model, ali pa se enega otroka pokrije z odejo, ostali pa morajo ugotoviti, kdo je pod odejo.

Vaje lahko kasneje nadgradimo, in sicer, če so do sedaj sedeli na mestu v krogu, naj zdaj enako vajo opravijo tako, da bodo hodili, se premikali okoli predmetov, kasneje celo hodijo hitreje ali tečejo okoli predmetov (prav tam).

Faza 5: Premagovanje impulzivnosti

  • STOJ! – GLEJ! – POSLUŠAJ! – MISLI!
  • Stoj, se ustaviš; glej, zaznavanje novega položaja; poslušaj, točno zaznavanje eventuelnih navodil; misli, ponovna priložnost za premislek;
  • Vsem poveljem dodamo še vidne znake, stop znak ali semafor z rdečo lučjo, znak z očesom in ušesom ter znak s človeško glavo in puščicami ali žarnico nad glavo – to omogoča, da si otroci pomagajo tudi z vidnimi povelji in kasneje opravljajo vajo brez glasnega ponavljanja;
  • otroci počasi besedna povelja ponotranjijo.

Glasno verbaliziranje dejanj se je izkazalo kot dobro sredstvo strukturiranja in ozaveščanja lastne strategije dejavnosti. Te vaje izvajamo toliko časa, dokler te glasne verbalizacije dejanj ne zamenja tiho govorjenje v mislih zase – mišljenje kot ponotranjeno govorjenje s samim seboj (prav tam).

Faza 6: Športna dejavnost kot sredstvo samodiscipliniranja

Športne in umetnostne dejavnosti, ki jih imajo hiperaktivni otroci radi lahko postopoma vključimo v različne problemske naloge na osnovi dosežene kontrole impulzov in načrtovanja ravnanja.

  • učinki velikega trampolina na prostorsko discipliniranje, otroci so prisiljeni prilagoditi višino skoka lastnim zmožnostim;
  • skoki v vodo zahtevajo visoko telesno disciplino, da skočimo na noge ali glavo in ne na hrbet ali trebuh, voda deluje pomirjajoče na hiperaktivne otroke;
  • discipliniranje je prisotno tudi pri terapevtskem jahanju, saj se je potrebno prilagoditi gibanju konja ter vzdrževati vzravnano držo;
  • akrobatika zahteva izredno discipliniranje, pri gradnji človeške piramide;
  • balansiranje na nizki jekleni vrvi, kotalkah, rolerjih, drsalkah, vožnji kolesa, hoja po hoduljah… pripomore k razvoju koordinacije, enako velja tudi za break dance;
  • joga povečuje koordinacijo in povečuje spretnost.

Hiperaktivni otroci pri vseh gibalnih in telesnih dejavnostih pridobijo spretnosti in sposobnosti, s katerimi se lahko pokažejo pred sovrstniki. S tem si izboljšujejo svojo samopodobo in samozavest. Za okolico postanejo zanimivi, oni pa krepijo in razvijajo sposobnosti socialne komunikacije (prav tam).

 

PREGLED OBSTOJEČE PRAKSE

Pri pregledu obstoječe prakse sem zasledil kar nekaj strokovne literature na pojav hiperaktivnosti, hiperkinetičnosti, motnje pozornosti in hiperaktivnosti, ADHD. To se strokovne knjige, priročniki za starše, kjer so predstavljene tudi strategije ustreznega poučevanja in prikaz različnih metod.

Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše je po mojem mnenju eden glavnih centrov, ki se ukvarja s tem pojavom. Izvajajo ambulantno, izobraževalno, razvojno raziskovalno, preventivno in skupnostno dejavnost. Podajajo informacije za otroke in mladostnike, starše, učitelje in svetovalne delavce ter odgovore na različna vprašanja. Izdali so veliko priročnikov za starše.

Center Motus je center, kjer se izvaja diagnostika, izobraževanja, obravnave in svetovanja ter skupinski programi. Imajo tudi skupino za starše, ki imajo otroke z ADHD, kjer si izmenjujejo svoja mnenja, poglede, izkušnje.

Zavod Mavrični bojevniki in njihov slogan Učimo in se učimo. Izvajajo pomoč mladim z motnjo ADHD, in sicer z različnimi programi, kot so TABOR socialnih veščin, Hiška sodelovanja in urjenja socialnih kompetenc, GOZDOVNIK igra gibanja, strategij in adrenalina, ČE NE VEŠ, VPRAŠAJ anonimna pogovorna delavnica za mlade ter SVETOVALNICA.

Program za boljšo pozornost, šola za otroke od 3. do 12. leta.

Spletni forum med.over.net, kjer si starši in vsi zainteresirani izmenjujejo mnenja, izkušnje in dobijo odgovore na zastavljena vprašanja s strani strokovnjakov in tudi staršev s podobnimi izkušnjami.

Medikamentozna terapija je uspešna in pogosto predpisana za lajšanje simptomov, kot so nemir, impulzivnostno vedenje in zmanjšana pozornost, ki pomembno izboljša šolsko uspešnost, načine reševanja problemov in odnose z vrstniki. Simptome lajšajo z zdravili Ritalin, Concerta idr. (Janša, 2010).

Psihoterapevtski ukrepi so usmerjeni na otroka, družino in širše socialno okolje in so lahko edina oblika terapije pri lažjih oblikah, lahko pa jih kombiniramo z medikamentozno terapijo.

Vedenjsko-kognitivna terapija je najbolj uspešna nemedikamentozna terapija na področju ADHD. Namen različnih vedenjskih in kognitivnih tehnik je vplivati na razvoj samonadzora in notranjega lokusa kontrole in razvoj socialnih spretnosti (Janša, 2010).

Gibalno-plesna terapija je psihoterapevtska uporaba gibanja in plesa, ki povezuje psihični, fizični, mentalni in socialni del nas. Izhaja iz medsebojne povezanosti telesa in gibanja z notranjimi duševnimi procesi.

Prehrana je tudi pomembna pri uravnavanju in blaženju simptomov ADHD.

Pojav hiperaktivnosti ima različne vrste praks. Pomembno pa je izbrati pravo, najbolj učinkovito. Menim, da je najprej potrebno pri otroku ali pa pri sebi prepoznati neke znake neobičajnega vedenja, se obrniti na pravo ustanovo, kjer nam lahko predstavijo za kakšno neobičajnost gre, se o tem poučimo in skupaj s strokovnjaki poiščemo najbolj ustrezno pot za naprej, kar pomeni, da se skupaj odločimo tudi glede nadaljnje obravnave in terapije.

 

Prispevek pripravil Tilen Černe

 


VIRI

Bajc, A. (1998). SSKJ. Ljubljana: SAZU, Znanstvenoraziskovlni center SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, DZS.

Janša, D. (2010). Otroci z motnjo pozornosti in hiperaktivnostjo. V Andolšek, I. in Hudoklin, M. (ur.), Izzivi in pasti otroštva in adolescence: sodobni pristopi k varovanju duševnega zdravja otrok in mladostnikov (str. 62-65). Ljubljana: Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše.

Kesič Dimic, K. (2009). Adrenalinske deklice, hitri dečki: svet otroka z ADHD. Nova Gorica: Educa, Melior.

Kiphard, J. E. (2002). Hiperaktivni otrok s stališča psihomotorike. V Passolt, M., Hiperaktiven otrok: psihomotorična terapija (str. 58-75). Ljubljana: Zveza Sožitje – zveza društev za pomoč duševno prizadetim Slovenije.

Rotvejn Pajič, L. (2011). Hiperaktiven, nemiren ali samo živahen otrok? Ljubljana: Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše.

Rotvejn Pajič, L. (2010). Otroci s hiperkinetično motnjo – z lahkoto prepoznani ali tudi spregledani? V Andolšek, I. in Hudoklin, M. (ur.), Izzivi in pasti otroštva in adolescence: sodobni pristopi k varovanju duševnega zdravja otrok in mladostnikov (str. 52-61). Ljubljana: Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše.

Rotvejn Pajič, L., Mihevc, N. in Belec, B. (2019). Razumeti otroka z ADHD. V Belec, B. in drugi, Biti starš otroku z ADHD (str. 11-32). Ljubljana: Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše.

Rotvejn Pajič, L., Mihevc, N. (2019). Izzivi starševstva pri otrocih z ADHD. V Belec, B. in drugi, Biti starš otroku z ADHD (str. 33-46). Ljubljana: Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše.

KORAK K OTROKU

Naše poslanstvo je ozaveščanje in dajanje podpore ljudem, zato smo se odločili pozornost nameniti zagotavljanju zadostnih, jasnih, preprostih informacij, ki jih potrebujejo mlade družine.